»Sem, smo, v vsakem od teh likov.«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?«

»Moja ženskost je drugačna od tvoje, / zato včasih ne najdem besed, / s katerimi bi te pomirila.«

»Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bile ločene od človeštva in bi se imenovale narava.«

»ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni . . .«

»Svetloba prihaja od spodaj, / telo ob tvojem spi in ne vidi, / kako preži zunaj, razbija po oknih, / tiplje pod vrati, / polzi iz tebe.«